Posebnosti izobraževanja na daljavo pri filozofiji
Učni načrt za filozofijo izhaja iz učiteljeve samostojnosti pri izpeljavi procesa poučevanja in pri uresničevanju ciljev predmeta. Izhodišče pouka je svoboda in samostojnost mišljenja. Učni načrt je odprt in ne predpisuje vsebine pouka v podrobnostih, razen pri uvodni temi Kaj je filozofija?. Pri modulu A učni načrt navaja tri načine (pojmovni, avtorski, problemski) izvedbe tem – učitelj si lahko pomaga s katerim izmed njih, lahko pa oblikuje svojega. Vrstni red obravnave tem je prepuščen presoji učitelja. Prav tako po lastni presoji izbere tiste probleme, rešitve in pojme, ki se mu zdijo bistveni za razumevanje neke teme. Odprtost se še najbolj izrazi pri izbirni temi. Ta ni dodatek k modulu A, temveč njegov najpomembnejši del, na kar kaže tudi število dodeljenih ur.
Metode poučevanja, ki jih predlaga učni načrt so govorjenje, branje in pisanje, ki so neločljivo povezani in nujni za razvijanje ožjih filozofskih in splošnih kognitivnih ter metakognitivnih kompetenc.
V skladu z učnim načrtom gradivo vsebuje delo z besedilom, ki vključuje branje filozofskih besedil (pa tudi nefilozofskih, ki imajo filozofsko vsebino), kot enega izmed temeljnih načinov pouka filozofije in pouka filozofije na daljavo.
Učitelj in dijak, ki sta v elektronskem stiku, tudi diskutirata in si skozi dialog, prizadevata opredeliti uporabljene pojme ter preveriti veljavnosti poti razmišljanja.
Poleg dela s filozofskimi besedili in diskusije delo vključuje tudi pisanje krajših in daljših besedil (povzetkov, odgovorov na vprašanja, lastnih mnenj, komentarjev, esejev ipd.). Dijak mora učitelju v dogovorjenih rokih poslati odgovore na izbrana vprašanja oziroma rešitve nalog, na katera prejme povratno informacijo.
Z gradivom se pri izpeljavi procesa poučevanja poglobi, popestri ali dopolni glavne teme modula A (70 ur), ki jih opredeljuje učni načrt. Nabor nalog in aktivnosti temelji na izbranih virih in literaturi glavnih tem modula A, ki jih dijak potrebuje za učenje. Dijak lahko izbere težavnostno raven svojega učenja s pomočjo treh različno obarvanih vprašanj, ki se nanašajo na besedila izbranih virov in literature.
Navodila in kriteriji za pisanje eseja iz filozofije
Končni cilj pouka je samostojen razmislek dijakinj in dijakov o filozofskih vprašanjih. Vendar ta razmislek zahteva priprave, tako da ne more biti poglavitni cilj preverjanja in ocenjevanja na začetku pouka. Zato naj učitelj sprva uporablja zlasti tiste oblike, ki so bolj usmerjene k znanju in razumevanju (izbirne naloge, kratki dogovori), kar seveda ne pomeni, da pouk ni od vsega začetka usmerjen h končnemu cilju in da preverjanje ne vključuje tudi višjih ciljev. V preverjanje naj postopoma vključuje elemente, ki poleg poznavanja in razumevanja zahtevajo še sposobnost za analizo, sintezo in uporabo naučenega, in tako pripravlja dijake za samostojen razmislek, ki se najbolj uveljavi pri pisanju esejev.
Esej je oblika preverjanja, ki ga je zaradi njegove zahtevnosti kot splošno obliko preverjanja smiselno vpeljati šele proti koncu, najbolje pri izbirni temi. Pri izbirni temi pri modulu A učitelj znanje dijakov torej preverja s pisanjem eseja.
Dijakinja/dijak si izmed ponujenih naslovov eseja izbere enega in nanj napiše filozofski esej, ki je obsežen vsaj 300 besed.
Kriteriji so naslednji:
| Nezadostno | Odgovor ne zadošča, saj je popolnoma nerelvanten. Razumevanje problema je omejeno, veliko je nejasnosti. Argumenti ostajajo nerazviti. Poudarki so nejasni in neutemeljeni. Poznavanje filozofskih problemov je skromno, fragmentirano in omejeno. Trditve so napačne. |
| Zadostno | Besedilo je daljše. Uvod in sklep sta slabo razdelana. Nekatere izpeljave in utemeljitve so že lahko jasne, pogosto pa je odgovor težko razumljiv, tudi zaradi preskokov v izpeljavi. Nerelevantnosti so očitne. Pojmi večinoma niso analizirani. Naloga je večinoma opisna, kadar pa dijak/dijakinja argumentira, je utemeljitev skromna, površna in pogosto nejasna. Odgovor je le zelo poenostavljena predstavitev in rešitev problema. |
| Dobro | Eseistična zgradba eseja je s formalnega vidika dobra; uvod razloži ali nakaže problem, sklep se nanaša na problem in je lahko tudi izpeljan iz naloge. Rešitev problema je jasna in relevantna, tudi zgradba je dobro razvita. Uporablja osnovno in za problem večinoma relevantno filozofsko terminologijo. Vendar so pojmi pogosto sprejeti kot samoumevni, njihova analiza je obrobna. Argumenti niso povezani med sabo, pogoste so tudi neutemeljene trditve. Razlaga je omejena in predvidljiva. Analizo pogosto zamenjuje preprost opis. |
|
Prav dobro |
Esejistična zgradba je s formalnega vidika in večinoma tudi iz vsebinskega vidika dobra. Uvod razloži problem, sklep je praviloma izpeljan iz jedra, odstavki so smiselno zaokrožene celote, preskoki v izpeljavi so redki. Problem iz naslova je razumljivo predstavljen in ga dijakinja/dijak dobro razume. Argumentacija že prevladuje in je posledica samostojnega premisleka, vendar so lahko nekateri argumenti še pomankljivi. Temeljni pojmi so vsaj implicitno opredeljeni, le redko se pojavijo neutemeljene trditve. Omejena je še sposobnost upoštevanja drugačnih stališč. |
| Odlično |
Poglobljen in argumentiran odgovor na vprašanje z analizo pojmov, razvito pojmovno mrežo, z jasno in koherentno linijo argumentacije, ki upošteva tudi protiargumente. Uvod in zaključek sta jasna in jedernata, z dobro formuliranim problemom. Esej kaže zelo dobro splošno seznanjenost s filozofskimi problemi in njihovo zelo dobro razumevanje. Terminologija in jezikovno izražanje sta bogata in ustrezna.
|
Izbirne teme
V skladu z učnim načrtom je izbirni temi v modulu A namenjeno 25 ur. Učitelj skupaj z dijakinjo/dijakom, ki ga poučuje na daljavo, izbere problem, dva ali v smiselno celoto povezan niz problemov (izbor ni zaprt, sprejemljivo je vsako filozofsko utemeljeno spraševanje). Temelj izbire so interesi učitelja in dijaka; v strokovnih gimnazijah se bo izbirna tema tako večinoma ujemala z obarvanostjo gimnazijskega programa.
Učitelj po lastni presoji izbere tiste probleme, rešitve in pojme, ki se mu zdijo bistveni za razumevanje neke teme. Izbirna tema ni nujno ločena enota. Lahko se jo vključi v obravnavo spoznanja oziroma etike in se ji nameni več časa, smiselno pa je, da se pouk z izbirnimi vsebinami izvaja na koncu leta, ko so dijaki že nekoliko uvedeni v filozofijo in lahko pri pouku bolj sodelujejo.
Učni načrt poudarja, da so navedena le osnovna področja in pri vsakem področju le ena ali več mogočih tem. Predlogi so zgledi, na podlagi katerih učitelj lahko izbere omenjene teme, lahko pa izbere tudi tiste, ki v učnem načrtu niso omenjene.
V skladu z učnim načrtom so predlogi izbirnih vsebin naslednji:
- ontologija in metafizika: področja biti in enotnost biti, bit in bistvo;
- filozofija religije: bistvo religije, dokazovanje božjega bivanja;
- antropologija: kdo (kaj) je človek;
- estetika: lepota in resnica v umetnosti;
- politična filozofija: etika in politika;
- zgodovina filozofije: spoznavanje temeljnih filozofskih stališč v zgodovini mišljenja;
- etični problemi sodobnosti (smisel življenja, smrt, samomor, abortus, evtanazija, pravice živali, ekološka vprašanja …);
- etične dileme tekmovalnega športa.